Prišla je zdravstvena kriza, ki je načela dobršen del svetovnega gospodarstva. V Sloveniji je bilo najbolj na udaru gostinstvo. Tako je se je zaprlo ogromno gostinskih lokalov. Za nepoznavalce v stroki in delodajalce je bila to katastrofa. Za nas, prave gostince, pa nova priložnost. Že Darwin je zapisal, da preživi le tisti, ki ima sposobnost prilagajanja. Tako so najboljši gostinci tudi preživeli. Spoznali so nove priložnosti, se prilagodili in zmagali. Samo najboljši delodajalci so tudi obdržali kvaliteten kader. Znali so cenit svoje zaposlene in jih vedno dobro in pošteno nagrajevali.

Na drugi strani so propadli samozvani gostinci, ki o gostinstvu niso imeli pojma. Imeli so 5 Eurov viška v žepu. Odprli gostinski lokal. Zaposlili kvazi kader za določen čas in jih slabo ali pa sploh ne, plačevali. Sami pa so se preseravali na dopustih v tujini. Si kupovali drage avtomobile. Nenormalno materialno razvajali otroke. Da o drugih neumnostih sploh ne pišem. In vedno so tarnali, kako jim gre slabo. Kako ni denarja za vlaganja, plače. In tako nam, pravim gostincem, skozi leta jemali ugled. Delavec v gostinstvu je postal Hlapec na svoji zemlji.

In ker vsak balon slej ko prej poči, je počilo tudi v gostinstvu. Slabo plačano delo v izmenah z minimalno prostega časa, ki si ga ne moreš niti razporejati sam, je pustilo pečat v družbi. Mladi se tega preprosto ne želijo iti. Gostinske šole po Sloveniji so ostale prazne. Tako bo Slovenija še dolgo trpela posledice nenadzorovanega dela v gostinstvu. In še tisti gostinci, ki kaj damo na sebe, zapuščamo svoje službe. Kajti delo gostinca, ne samo da je tlaka, tudi cenjeno ni.

Spomnim se, ko sem se šolala. Skozi celotno šolanje sem ves čas delala. Bila sem ponosna kuharica. In služila lepe denarce. Starši skoraj niso imeli stroškov z mano. Šolanje sem si plačevala sama. Doma me pa skoraj ni bilo. Ali sem delala, ali bila v šoli. Tekom šolanja sem osvojila mnogo veščin v svojem poklicu. Vse to sem potem nadgrajevala po raznih lokalih širom Slovenije. Z osamosvojitvijo Slovenije je poklic gostinca začel zgubljati na veljavi. Pojavil se je kapitalizem, ki je načel tudi gostinstvo. Z vladnim odlokom leta 2012 pa se je sesul celoten sistem in takrat je šlo samo še strmo navzdol. V gostinstvu so namreč lahko zaposlovali kader ne glede na osvojeno izobrazbo. Tako so postale natakarice vse dobre ritomigice. Kuhati pa tako zna vsak (besede ene mojih delodajalk). Tako je delavec v gostinstvu postal Hlapec na svoji zemlji.

Sama sem odlična kuharica. Svoj poklic naravnost obožujem. V službi sem nadpovprečno uspešna. Lotim se vsakega dela, ki mi je zaupano. Prevečkrat grem preko svojih zmožnosti. In ker nisem več rosno mlada, padem. Zbolim. Pa mislite, da to kdo vidi. Imam najboljšo šefico na svetu. Večkrat me pohvali. Vendar končnega učinka, denarja, ni nikoli. Tako delam nočne, izmene, sobote in nedelje za minimalca. Sramota. Delodajalec preprosto ne uvidi svojih potencalov in jih ne nagrajuje. Tako sem se tudi sama odločila, da svoj poklic zamenjam za svoj hobi in ga monetiziram. Škode v podjetju ne bo. Zamenjali me bodo delavci iz tujine. Kajti slovenski delavec v gostinstvu je postal Hlapec na svoji zemlji.

Vendar sem sto odstotno prepričana, da delo ne bo nikoli več tako kvalitetno opravljeno. Prav tako se ne bodo prilagajali delu. Še najmanj pa ne bodo delali za minimalca. In če na dolgi rok podjetje ne bo spremenilo svojih videnj, se mu slabo piše, kar se tiče dobrih delavcev. Slej kot prej bodo morali odpreti oči in postaviti pošteno ceno za pošteno delo. Pa ne samo moj trenutni delodajalec. Prav vsi gostinci, ki tega še niso sprevideli. Ker nekateri so že in uspešno premagujejo ovire, ki so jim trenutno na poti. In prav tem želim še veliko dobrih in bogatih strank.

Sama pa bom unovčila svoje znanje in talent, ki sem ga odkrila šele pred nekaj leti. Končala sem namreč visokošolski študij. Tam pa spoznala nov način življenja, ki mi danes daje smisel. In potem se je našla še oseba, ki je v meni prebudila skrit talent, pisanje člankov. To in še nekatera druga znanja bodo moja popotnica na novi karierni poti v prihodnosti. Tako se vidim v tretjem življenjskem obdobju kot oseba polna energije in veselja. Ker niti slučajno ne želim biti Hlapec na svoji zemlji.