Danes je svetovni dan kave. Ta opojno dišeča pijača se je tiho usidrala v naša življenja. Obstajamo ljudje, ki brez kave skoraj ne moremo živeti. Celo kofeinsko odvisni smo. O kavi je bilo, je in bo mnogo še napisanega. O njenih zdravilnih lastnostih pa do njenih negativnih vplivih na naše telo in življenje. Ker smo ljudje edinstvena bitja kot posamezniki, sprejemamo tudi odnos do kave različno. Nekateri jo obožujemo, drugi jo iz takšnih in drugačnih razlogov zavračajo. Kava nima jasne zgodovine. O njej obstajajo različne legende. Dejstvo pa je, da segajo njeni začetki v 17. stoletje. In da izhaja iz Afrike. In ne iz arabskega sveta, kot je splošno znano. Arabci so jo prvi ponudili kot opojen napitek.

Sama spijem kavo dva do tri krat na dan. Približno deciliter na enkrat. Všeč mi je njen okus. Poživljajoče name ne deluje. Meni je užitek aroma. Zato tudi ne pijem “leteče kave”. Za kavo si vzamem čas. Rada jo spijem v miru ali dobri družbi. Mleka in sladkorja ne dodajam. Razen esspresso. Tega ne morem spiti brez mleka. Najraje ga imam z zelo vročim mlekom brez pene. Turško kavo pa pijem brez vsega. Nikoli je ne pijem zjutraj na prazen želodec. Najprej pošten zajtrk, potem skodelica kave. Zjutraj vstanem. Pristavim za kavo in se odpravim v kopalnico. Potem si pripravim zajtrk. Najraje jem kruh z namazi. Medtem zavre voda. Skuham kavo. Potem se v miru najem. Nato sledi skodelica kave. Mojo jutranjo meditacijo ob zajtrku in kavi najraje naredim v miru in tišini sama s seboj. Popoldne jo rada spijem v družbi in s kakšno sladko pregreho poleg. Tretja kava pa je bolj priložnostna. V posebni družbi, ob posebni priložnosti. Sama si je ne skuham nikoli. Sem pa kofeinsko odvisna. To priznam. Brez vsaj ene skodelice kave na dan ne zdržim. Začne me boleti glava. Tam pa je tudi center o katerem odločamo sami. “Vse je v glavi”, so besede enega mojih priljubljenih zdravnikov.