Idejo za nastali članek sem dobila ob pesmi, ki sem jo slišala na radiu. Dogajalo se je pred nekaj leti. Kar nekaj časa je že tega. Z družino smo se preselili na deželo. Prijeten starejši par sta nam odstopila svojo staro hišo v najem. Onadva sta živela v novi hiši na drugi strani dvorišča. Najemnina ni bila visoka. Hiška pa popolnoma brez vlage in zelo prostorna. Pred hišo je bilo veliko dvorišče. Za hišo njive, na drugi strani gozd. Pod hišo pa kokošnjak. Kot v pravljici. Hči takrat še ni hodila v šolo. Kadar smo bili doma, smo večino časa preživeli zunaj. Prijazna gospa in gospod sta nas ogromno naučila. Celo manjši kos vrta sta nam odstopila, da smo lahko pridelovali svojo zelenjavo. Veliko sem jima tudi sama pomagala. Živeli smo kot ena velika družina. Čutila sem ju, kot da sta mi starša. Tudi s hčerko sta veliko ukvarjala. Vse praznike smo preživeli skupaj, če smo bili doma. Na dvorišču pa je rasla lipa. Ko smo se priselili, je v višino merila le nekaj malega. Bila je skoraj rahitična. Skozi leta veselja in harmonije pa je lipa začela buhteti. Več kot je bilo življenja v nas, lepše je rasla. In bogato cvetela. Vsako leto smo imeli vsi dovolj cvetov za čaj. Spomladi je dišalo po lipovem cvetju, pozimi po lipovem čaju. V tem času sem rodila sina. Soseda sta ga vzela kar za enega svojih vnukov. Zato sta tudi postala njegova krstna botra. Poleg nas, sta ga imela onadva še najraje. Res, da sta mi ga razvajala, a sta ga tudi ogromno naučila. To sem vzela v zakup. Lipa pa se je še kar bohotila. Otroka odraščala v čudoviti naravi. Na koncu dvorišča pa je živel pes. Živahen. Teta, kot sem klicala gospo, se je večkrat kar pogovarjala z njim. Dolgo časa sploh nisem opazila, da stresa svojo jezo nad njim. To sem, žalostna, spoznala šele dolgo let za tem. Pes je ostarel in moral se je posloviti. Odpeljal ga je starejši sosedov sin. Žalost je bila neizmerna. Pripeljali so drugega psa, ki pa je bil neukrotljiv. Danes vem, zakaj. Takrat sem se strinjala in vrnili so ga lastniku. Psa ni bilo več pri hiši. Gospa pa je začela svojo jezo stresat na svojega moža. Ta se je vdal v pijačo. In razmere so se iz leta v leto slabšale. S tem pa tudi naši odnosi. Gospod je postal nesramen in škodoželjen. Iz dneva v dan je iskal nove načine, da se strese nad nami. Gospa pa je iz dneva v dan bolj norela. Lipa je to začutila. Zbolela je. Nič več nismo mogli obirat cvetov in kuhat čaja. Razmere so postale neznosne. Poiskali smo si nov dom v prestolnici. S hčerko sva šli študirat, sin pa je potreboval strokovno pomoč zaradi svoje motnje. Pa tudi službe sva imela z možem potem bližje. Kaj se dogaja s tisto lipo danes, ne vem. Vem pa, da je tisto drevo čutilo. Čutilo osamljenost, čutilo veselje, čutilo harmonijo, čutilo napetost. Mogoče še bolj kot jaz.