Živim v osrednji Sloveniji. V službo pa se vozim na Jugovzhod. Moja pot med Velikim Mlačevim in Šmarješkimi toplicami je dolga 63 kilometrov in jo opravim v povprečju okrog 45 minut. Ko med pogovorom med prijatelji in znanci omenim, da se vozim tako daleč, jim ni prav nič jasno. Saj se jim zdi nelogično, da ne hodim v službo v bližnjo Ljubljano. Sem. In to zelo dolgo. Naveličala sem se neumnih delodajalcev, slabega zraka in nenehnega iskanja cenejših prostih parkirnih mest. Tako me je profesionalna pot odpeljala v Šmarješke toplice. In tudi pot v službo ni nikoli dolgočasna. Dober program na radiu in krasna pokrajina mi krajšata čas. Poleg tega imam dobrih 55 kilometrov avtoceste. Od Velikega Mlačevega do priključka Grosuplje vzhod imam dobre štiri kilometre, od izvoza Kronovo do Šmarjeških toplic pa tri in pol kilometra regionalne ceste. Po avtocesti vozim zmerno. Tako lahko v miru opazujem okolico in poslušam radijski program. In med vožnjo neizmerno uživam. Večino časa. Kdaj pa kdaj pa se zgodi tudi kakšna cvetoča dogodivščina. Naj napišem še, da se največkrat vozim v službo zelo zgodaj. Med četrto in peto uro zjutraj.

V zadnjem času pa me vse bolj jezi neprimerna uporaba meglenk. Resnično so zgodnja jutra večinoma zelo meglena. Ampak, za božjo voljo. Če opazite v vzvratnem ogledalu vozilo za sabo, ugasnite zadnjo meglenko. Ta neumna, bleščeča, rdeča lučka je namreč še kako nevarna. Neustrezna uporaba pa celo kazniva. Ampak policisti imajo dovolj drugega dela in se nimajo časa ukvarjati še z lenimi vozniki. Ali pa so to preprosto eni važiči, da se mečejo ven s svojimi meglenkami. Pravilna in dopustna raba meglenk je lepo opisana na spletnih straneh AMZS. Ne, niso me plačali za to objavo. Ampak, ko se voziš vsaj 150 dni na leto zgodaj zjutraj v službo in je od tega okrog 30 meglenih, ni to prav nič zabavno. Potrebna je 100 odstotna pazljivost. In potem pripelješ na šibek pas megle za avto s prižganimi zadnjimi meglenkami. Pa, da znoriš. Kaj jaz v tistem trenutku naredim, ne bom napisala. Puščam prosto pot vaši domišljiji.

Na eni od jutranjih poti v zimskem času sem pa zaradi meglenk skoraj umrla od smeha. Prejšnji večer je zapadlo kar nekaj snega. No, do zgodnjega jutra je bila avtocesta že splužena in posuta. Ko sem se peljala mimo uvoza na avtocesto pri Mirni Peči, se je na avtocesto priključeval osebni avtomobil. Ne vem ne barve, ne znamke. Bil je namreč popolnoma prekrit s snegom. Samo prednja šipa je bila očiščena. No, to ni prav nič smešno in je še posebej nevarno. Ampak, da je bil opazen, je imel prižgano zadnjo meglenko. Seveda o kakšni megli ni bilo ne duha ne sluha. Takoj sem se spomnila, ko sem nekoč slišala enega iz Agencije za varnost v cestnem prometu, da imajo pozimi prižgane meglenke tisti, ki vozijo z zlizanimi letnimi gumami. Nasmejala sem se do solz.

Seveda se zadnja meglenka lahko uporabi tudi ob drugih nevarnih priložnostih v prometu. O tem je na spletu napisanega dovolj. Sama pa si samo želim, da ne srečam več avtomobila z prižgano zadnjo meglenko na cesti pred sabo. Ker pa to lučko na avtu zelo pogosto uporabljajo tudi številni tuji vozniki, so to le pobožne sanje malega človečka.

Po drugi strani pa so tu zgodnja poletna jutra. Čudoviti prizori jutranje zarje. Ker se zjutraj vozim v službo vedno na vzhod, so to nepopisni trenutki. Vsak dan je drugačen. Od doma se odpeljem v popolni temi. V službo se pripeljem ob svitu. Vmes pa neopisni prizori prebujajočega se dneva. Rdeče rumena barvna postane sestavni del narave in zgradb v njej. Meša se s sivo modrino neba. Če ne bi imela v roki volana, bi gotovo fotografirala te čudovite utrinke z jutranje poti.

Spomladi pa so lepe poti domov. Že to, da sem opravila s službo, je razlog za veselje dneva. Narava pa se ravno prebuja iz zimskega sna. Sonce obsije svetlo zelene, prebujajoče se brste. Prve zametke listov listavcev. Rojeva se novo življenje. In tudi jaz sem polna pozitivnih občutkov. Prav veselim se takih dni zgodaj spomladi.

Tudi jesenske poti domov so krasne. Listavci se odenejo v čudovite barve. Še zadnji razcvet dreves pred zimskim počitkom. Sončni žarki pa rišejo edinstvene slike na platno narave. In taka pot domov me resnično sprosti. Tako po naporni službi pridem domov kot prerojena.

Vse to pa si lahko privoščim ob dejanskem dogajanju na poti v službo in domov, ker se vozim vedno v nasprotni smeri od zgoščenega prometa ob konicah delovnih dni. Kar je še ena od prednosti službe izven Ljubljane. Poleg vsega pa vozijo po tej avtocesti večina umirjeni vozniki in skoraj ni hujših prometnih nesreč ali daljših zastojev zaradi tega.