V poznojesenskem času leta 2020 se je v Ljubljani odvijal Festival slovenskega filma. V tem letu se je koronakriza dotaknila, oziroma bolje rečeno, skoraj sesula tudi filmski svet. Številni filmski ustvarjalci so ostali na mrtvi točki. Svojega dela preprosto niso mogli unovčiti. Prav na to so številni ustvarjalci opozorili s kratkim filmom na tem festivalu. Številne ustanove so jih pustile na cedilu. Celo samo ministrstvo za kulturo. Vendar so, kljub drugemu valu koronakrize, festival vseeno speljali. Številni filmski ustvarjalci so poslali svoja dela na festival, ki je tudi tekmovalnega značaja. Tu se podeljujejo najvišje nagrade za filmsko ustvarjanje v Sloveniji. Pravi slovenski Oskarji. Nagrada pa se imenuje po zelo lepem slovenskem imenu Vesna, ki pomeni prebujenje, pomlad.

Na ta festival se je uvrstil tudi film Ne pozabi dihati, v katerem igra eno vidnejših vlog tudi moj sin Jakob. Film so snemali dve leti prej v idilični Beli Krajini. Producentka filma Ida Weiss je tam domačinka. Njen mož Martin Turk pa je ta film ustvaril, skupaj s pomočjo številnih stanovskih prijateljev. Zanj je tudi spisal scenarij, skupaj z dolgoletnim prijateljem. Svojo zgodbo iz mladosti je predstavil na filmskem platnu. Zgodba je brezčasna, postavljena v krasno pokrajino. Film je po žanru drama. Vendar se v njej prepletajo še drugi žanri, zato je film zanimiv tako mladini, odraščajočim otrokom, staršem, dedkom in babicam. Skratka vsem 12 let plus. Film so posneli v dobrem mesecu in pol. Poleti. Tisto poletje je bilo vse prej kot lepo. Marsikatero snemanje jim je zagodel dež. Pa to ne ravno dež v najmilejši obliki. Številni nalivi in plohe. Vendar, izredno dobro uigrana ekipa, je vse te težave premagala. Ko so imeli ugodno vreme, so dobesedno garali po dvanajst ur in več. Močna ekipa starih filmskih mačkov je spodbujala mlade igralce, da so tudi oni z užitkom delali kot zamorci. Vse vloge mladostnikov so namreč igrali mladi amaterji. Z izjemo glavne igralke. Pa še ona je ravno začenjala s študijem igralstva. Pet mladih najstnikov so izbrali na večstopenjskih avdicijah izmed 700 prijavljenih kandidatov iz vse Slovenije. Sposobna ekipa ustvarjalcev jih je takoj začutila. Mladi pa so se takoj začutili med sabo. Postali so pravi prijatelji. Med snemanjem so se stkale močne vezi prijateljstva med njimi in ustvarjalci filma. Tako so lahko vsa snemanja potekala brez zapletov in poškodb. Predvsem pa zelo hitro. Producentka je poskrbela za maksimalno sprostitev med in po snemanju. Namestili so jih v tamkajšnjem hotelu ali pri vaščanih. Tako so odpadle dolge vožnje na snemanja. Vmes pa so vsi poskrbeli, da so se mladi počutili dobro. Ni manjkalo hrane, pijače in osvežitev. Za določene scene so potrebovali strokovno izobraževanje in ga tudi dobili. Meni je bilo najbolj zanimivo to, da so imeli dresirano srno. Skoraj sem počila od smeha, ko mi je to povedala sama producentka. Baje so imeli nekoč tudi treniranega fazana. Saj ne moreš verjet. Toda, ko spoznaš ozadje snemanj, ugotoviš, da to tako mora biti. Saj je potrebno številne odseke filma večkrat posneti, da lahko potem sestaviš odlično celoto. Sama sem spoznala svet filma že zelo zgodaj. Vendar se v te vode nisem nikoli podala. Odraščala sem v svetu, ki ni dopuščal umetniškega poklica. Čeprav je tudi kulinarika po svoje umetnost. Posnela sem sicer nekaj kratkih oddaj, več pa ne. Ko je moj sin izrazil željo po igralstvu, sem ga podprla. V tej smeri se trenutno ne izobražuje, mogoče pa se nekoč znajde tudi v igralskih vodah. Do takrat pa bo igralec amater. Take pa tudi potrebujejo. Tako je bil tudi zaključek snemanja tak kot se spodobi. V zgodnji jeseni je bil film nared. Z njim so se ustvarjalci podali na številne filmske festivale po Evropi, kje so želi same pozitivne kritike. Zaradi specifike zgodbe filma niso nikoli sinhronizirali. Prevodi s podnapisi pa so v Italijanskem, Hrvaškem in Angleškem jeziku. Na veliko platno je film premierno prišel v sredini februarja 2020 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. V kinematografe pa 27. februarja. 15, marca pa je prišlo do zaustavitve javnega življenja. V svet je prišla korona kriza. Tako je film obstal na mrtvi točki in številni filmoljubci so ostali brez ogleda. Po Sloveniji so kasneje potekale še nekatere projekcije. Tako ga je lahko videlo še nekaj ljudi. Če ne bi prišlo do korona krize, bi film žel številne uspehe. To je dokazal tudi na minulem Festivalu slovenskega filma, ko je prejel Vesno za najboljši igrani celovečerni film in Vesno za najboljšo fotografijo. Za njo je ves čas skrbel brezčasni Radislav Jovanov imenovan Gonzo. Tisti, ki smo film videli, smo si enotni. Zasluženo. Že tako lepo pokrajino je s svojimi dodatki le še obogatil. Prizori so dih jemajoči. Le ne pozabite dihati.