A veš tisto, ko zjutraj odpreš oči, iz babičine kuhinje pa po svežem kruhu že diši. Potem se pa prav počasi zvališ iz postelje. Greš na hitro v kopalnico in zdrviš v kuhinjo za mizo. Ta pa se že šibi od dobrot za zajtrk. Domača marmelada, maslo in nevemšekaj. Potem ti babica nalije sveže kuhano žitno kavo. Potem pa tisti večni: ” A imaš dovolj, bi še kaj?” Ves čas zajtrka se babica vrti okrog štedilnika in ti na koncu, ko si že nenormalno sit, speče še dve jajci. Poln kot boben se odkotališ do sobe v posteljo. Čez dan počneš, kar se ti zljubi. Zvečer pa te pričaka babica z obilno večerjo, skuhano iz zelenjave z domačega vrta in drugo doma pripravljeno hrano. Je lahko še kaj lepšega?

No, tako nekako je bil doživet letos najin letni dopust ob morju. Prestara sva že, da bi imela še žive babice. To odlično vlogo je odigrala upravnica zasebnega hotela v Piranu. Hotel PiranArt je svojevrstna počitniška namestitev. Midva sva jo našla po naključju. Mož se je sprehajal po spletu in jo našel. Nisva imela pojma, kam greva. Poleg tega, da Piran pa res poznava. Hotel se nahaja v bližini Trga 1. maja. Le nekaj metrov stran od stanovanja mojih staršev. Pa nisem vedela zanj.

Mesec dni prej sem naredila rezervacijo za 6 dni koriščenja njihovih kapacitet. Na dogovorjen datum smo se dobili z njihovim voznikom na letališču v Sečovljah. Tam imajo namreč parcelo, kjer njihovi gosti parkirajo za simbolično nadomestilo za uporabo zemljišča. V Piran pa te potem pripeljejo oni in poskrbijo za vso prtljago. Sob imajo le 6 in en apartma. Sobe so tematsko mediteransko opremljene. Naju so namestili v Morski sobi v tretji etaži. Minimalistično opremljena sobica s straniščem in prho. Pravo malo pravljično kraljestvo z vsem luksuzom na temo morja. Komarniki na oknih. Klimatska naprava. Mini hladilnik. TV sprejemnik. Polička s knjigami. Zavese nad posteljo. Bataljon ličnih obešalnikov. In prisrčen mali poličnik. Mala lesena skrinja ob postelji s skodelicami in kuhalnikom za vodo. Miza ob steni in dva stola. Eden od njiju je bil energijski. Cel hotel je bil poln energijskih slik in bil dejansko poln pozitivne energije. Tudi na hodniku so bile polne poličke knjig.

Udobno sva se namestila in šla počivat. Za nami je bila dolga vožnja in peklenska vročina. Potem sem šla z očetom na kosilo. Po kosilu sva pripeljala čoln iz Lucije v Piran. Potem sem še malo počivala. Ob sedmih sva imela z možem večerjo. V tem hotelu pripravljajo brezmesno hrano. Luksuz. Lahka hrana na dopustu. V kuhinji kraljuje upravnica Jožica. Mi smo jo klicali kar Babica Jožica. Pa sploh ni stara. Ima par let več kot midva. Vso hrano pripravlja sproti in z ogromno ljubezni. Uporablja zelenjavo in zelišča s posesti. Sama dela testenine. Pozimi, ko je malo manj gostov pa kuha marmelade, sokove. Vlaga zelenjavo. Skratka ni da ni. Mi, kot gostje pa smo samo uživali. Za večerje je vedno skuhala okusno zelenjavno juho, pripravila krasno glavno jed. Niti na sladico ni pozabila. Pa naj si je to bil sladoled s sadjem, kompot ali pa je spekla celo pecivo. Smetane ni nikoli manjkalo. Še dobro, da je bil pred nama dolg večer, da sva lahko na sprehodu ali kopanju pokurila vsaj del odvečnih kalorij.

Piran je zvečer tako privlačen. Posebno konec junija in v začetku julija, ko je še dolg dan. Vročina je bila skozi ves čas najinega dopusta. Vseeno pa je bilo prijetno, ker je ves čas pihal veter. Tako bi se lahko sprehajala praktično ves dan. Ampak se nisva. V največji vročini sva smuknila v posteljo v ohlajeni sobi.

Aktivna sva bila dopoldne in pozno popoldne in zvečer. Zaspala sva pozno. Zgodaj zjutraj pa naju je zbujal omamen vonj sveže pečenega kruha, ki je prihajal iz kuhinje skozi najino okno v tretji etaži. Opravila sva tekoče zadeve v kopalnici, potem pa po stopnicah v klet na zajtrk v kuhinjo k Babici Jožici. Na mizi so naju čakale tri vrste domače marmelade, maslo, sirni narezek z olivami, razni jogurti, kefir, domač sok in nevemšekaj. Bele bučke sveže pečenega kruha. Skuhala nam je turško kavo. Jaz sem se odločila kar za žitno z ovsenim mlekom. Za povrh pa še dve pečeni jajci v tisoč in eni izvedbi. Enkrat so bile pa celo palačinke. Tudi Viki krema ni manjkala tisti dan. Skratka najedla sva se do sitega in še malo čez. En dan je šel moj mož na ribolov z očetom in sta odrinila že zgodaj zjutraj. Vrnil se je že po zajtrku. Babica Jožica pa mi je dovolila, da mu naredim dva sendviča za v sobo. Tudi kavo mu je skuhala. Ob vseh teh drobnih gestah gostiteljice se človek počuti resnično zaželjeno in že kar malo domače. Zadnji dan mi je celo dovolila, da sem si šla sama nalit žitno kavo. Ta dan sem jaz zamujala na zajtrk zaradi ribolova. Pa sem ga kljub temu dobila.

In koliko naju je stal ta dopust. Država nama ga je plačala malo več kot polovico. Račun pa je znašal 776€. V ceno je bilo všteto: namestitev za dve osebi s polpenzionom za 6 dni, turistična taksa in nadomestilo za uporabo zemljišča za parkiranje.

Zadnji dan smo se poslavljali kot pravi prijatelji. Za spomin sva dobila še darilo. Dve domači marmeladi. Eno malo in eno veliko. Zagotovo se še vrneva. Potem nas je voznik zgodaj dopoldne zopet odpeljal v Sečovlje. Tam smo se na posesti poslovili še od njega in se polni veslih vtisov vrnili domov.