Mediji so polni nasvetov o zdravi prehrani. Bolj kot se poglabljaš v to, bolj si izgubljen. Jej to in ono. Tistega ne smeš. In v vsej tej poplavi nasvetov večina izgubi veselje do zdravega načina življenja.

Pa je tak način življenja v današnjem času, polnem hitenja sploh mogoč? Na to vprašanje ve odgovor vsak posameznik zase. Jaz trdim, da je to mogoče. Ampak to danes, v tem trenutku. Če bi mi to vprašanje postavili še deset let nazaj, bo odgovorila, nemogoče.

Kaj se je v tem času spremenilo? Veliko. Otroci so odrasli in odšli od doma. Mlajši sicer še živi z nama, vendar je odrasel in hodi po svojih poteh. Nisem tip hotelske mame, zato si z njim ne delam pretiranih skrbi. Vmes nekje sem končala fakulteto za Velnes. Poiskala sem si manj stresno službo. In našla svojo novo strast. Pisanje. Družim se s pozitivno mislečimi ljudmi. Skratka, začela sem Živeti.

Kaj pa zdrava prehrana? Nastopila sem drugo polovico stoletja. Kar pomeni, da se je moja telesna predelava hrane upočasnila. Prešla sem na tako imenovano francosko dieto manjžri. Jem vse. Telo mi pa samo pove, kdaj ja, kdaj ne. Poslušam ga. Drugače pa mi priredi pravi črevesni rokenrol. Ta mi pa ni všeč. Tako raje ubogam svoje telo. Sem se pa naučila eno stvar. Oziroma saj sem jo znala že prej, samo malo sem pozabila nanjo. Jem v miru in tišini za mizo. Iz krožnika ali druge servirne posode. Imam nekaj, meni ljubih, skodelic, iz katerih zelo rada jem. Prav tako pijem kavo. Leteče hrane ali kave v mojem življenju ni več. Tako ni nekontroliranih letečih prigrizkov in podobnih grehov. Zato jaz pri moji hrani uživam. Pa ni važno kaj je na krožniku. Nekaj takega, kar mi zapaše v tistem trenutku in imam na razpolago. Seveda v soglasju z mojim telesom. Brez zajtrka ne začnem svojega dneva. Čez dan je odvisno od okoliščin. Včasih še dva izdatnejša obroka. Včasih še pet malih. Ali pa nekaj vmes. Vendar vedno v miru in tišini za mizo.