Saj niti ne vem , kako naj začnem to žalostno zgodbo. Stokrat napisane misli. Bodite pozitivni. Izogibajte se negativnim ljudem. Pa so včasih, žal, to samo prebrane misli. Danes sem na družbenem omrežju prebrala zanimivo misel. Prenehajte se učiti in začnite razmišljati. To velja tudi za mene. Sem namreč presneto radovedno in uka željno bitje. Veliko berem. Ampak razmišljat začnem pa šele ob konkretni akciji. Včasih morda prepozno. Na mojo žalost sem bila priča osebe, ki so jo negativne misli priklenile na invalidski voziček.
Njene zgodbe iz mladosti ne poznam. Odraščala pa je na kmetiji. Zelo mlada se je poročila. In zaposlila. Kdaj je začela z negativnimi mislimi, ne vem. Vem pa, da je to počela vso svojo delovno dobo. S to svojo negativno energijo je prišla tako daleč, da so jo porabili za čisto vsa težka dela. Slabo je kar vlekla nase. Prav tako v družini. Nič ni bilo dobro. Otroke so, po njenem mnenju, pokvarili partnerji. Doma je delala samo ona. O vseh in vsem je govorila le slabo. Samo ona je bila žrtev. Ves čas najinega druženja je samo nergala in opravljala. O možu ni dosti govorila. Imam pa občutek, da jo tako ljubi, da mirno prenaša vse te njene muhe. Ta njena negativna energija ji je začela najedati telo. Kot strup se je zajedala v kosti in mišice. Počasi je začela pešati. Zdravila se je za revmo. Za vse mogoče vrste mišičnih in kostnih obolenj. Posledično je prejela ogromno proti bolečinskih injekcij in pojedla tono zdravil. Da o bolniški odsotnosti sploh ne govorim. Po več druženjih in medsebojnem spoznavanju, sem hitro ugotovila, za kaj gre. S tem sem tudi sama hodila po robu prepada. Moja močna samozavest in želja po pomoči sta bili močnejši. Predlagala sem ji obisk psihiatra. Naravnost sem ji povedala, da je zastrupljena z negativnimi mislimi. Ni razumela. Ostala je v svojem svetu. Sledila je polovična invalidska upokojitev. Telo ni več zdržalo. Ne fizičnega, ne psihičnega napora. Po nekih dveh letih so ji odpovedale noge. Pri rosnih petdeset plus je pristala na invalidskem vozičku. Kaj se danes z njo dogaja ne vem. Nisva ostali v stiku. Moja iskrena želja pa je, da jo nekoč srečam nekje. In to brez invalidskega vozička. Kajti verjamem, da če je ugotovila pravi vzrok svoje bolezni, še vedno lahko shodi. Upanje umre zadnje.
Ta zgodba je resnična in žalostna. Verjetno pa smo bili marsikdaj tudi sami priča razdejanjem, ki so jih povzročile negativne misli. V svetu, v katerem živimo, ni lahko biti pozitivno naravnan. Mediji nas kar naprej obmetavajo z močnimi naslovi. Samo slabe novice. Vsaj na prvih straneh. Nevoščljivost je že nacionalni šport. Opravljanje pa nacionalna kultura. Moje mnenje je, da se bodo morale zvrstiti še številne generacije, da bo kaj bolje. Od nas, vsakega posameznika, pa je odvisno kako bomo živeli in s čim se bomo zastrupljali. Strup ni samo kemijska sestavina, temveč vse kar nas obdaja in nam istočasno škodi. Prepoznati pa ga je včasih presneto težko.